Sladkorna bolezen je kronična nenalezljiva bolezen, pri kateri lahko z zgodnjim odkrivanjem bolnikom omogočimo dolgo in kakovostno življenje. S pravočasnim in ustreznim zdravljenjem upočasnimo napredovanje bolezni, predvsem pa želimo zmanjšati posledice bolezni. S tem pomembno zmanjšamo zdravstveno in socialno breme, ki ga ta bolezen predstavlja za posameznika in njegove bližnje. Zelo pomembna je preventiva, s katero zmanjšamo možnost nastanka bolezni. Če pa do bolezni pride, pomembno je pravočasno ukrepanje in začetek zdravljenja, kajti s tem lahko zelo zmanjšamo  resnost zapletov, ki jih bolezen prinaša.

Pri sladkorni bolezni gre za stanje povišanih vrednosti glukoze v krvi. Do tega pride zaradi pomanjkanja inzulina (predvsem pri SB tipa I)  ali zaradi zmanjšane občutljivosti tkiv na inzulin, največkrat pa pride do hiperglikemije zaradi kombinacije obojega.

Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 delimo na nefarmakološko in farmakološko.

Življenjski slog z zdravim načinom prehranjevanja, zadostno telesno dejavnostjo in primerno telesno maso je temelj zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2. Pri osebah z mejno bazalno glikemijo in moteno toleranco za glukozo (preddiabetes) lahko zdrav življenjski slog prepreči oziroma odloži razvoj sladkorne bolezni tipa 2.  Pri prehranjevanju moramo upoštevati priporočila mediteranske prehrane in načina življenja, zadostno pitje vode, uživanje čim več zelenjave in sadja ter malo mesa. Izogibati se je potrebno prekomernim količinam soli. Priporočena je zadostna telesna dejavnost (vsaj 150 minut zmerno intenzivne telesne dejavnosti (od 50 do 70% maksimalne srčne frekvence) tedensko). Že manjša sprememba — na primer izguba 5–10 % telesne teže pri posameznikih s sladkorno boleznijo tipa 2 — lahko pomembno izboljša odzivnost na inzulin, zmanjša potrebo po zdravilih in zmanjša tveganje za srčno-žilne zaplete. Dolgotrajnejše sedenje je priporočljivo prekinjati z aktivnimi odmori. Kadilcem se svetuje opustitev kajenja, prav tako se odsvetuje čezmerno uživanje alkoholnih pijač. Uživanje alkohola namreč lahko zveča tveganje za hipoglikemijo in lahko vpliva tudi na samo sposobnost prepoznavanja hipoglikemije.

Med farmakološko zdravljenje štejemo zdravljenje z zdravili, v obliki tablet ali podkožnih injekcij.

Glede na učinkovine poznamo več vrst zdravil, tako da lahko vsi bolniki dobijo ustrezno zdravljenje.

Pri sladkorni bolezni poznamo akutne in kronične zaplete.

Med akutne štejemo hipoglikemijo, diabetično ketoacidozo in diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom (DAHS).

Sladkorna bolezen lahko privede do številnih kroničnih zapletov.

• DIABETIČNA RETINOPATIJA- gre za značilne bolezenske spremembe na žilicah očesne mrežnice, kar povzroči poslabšanje vida ali celo slepoto. Zato je potrebno redno pregledovanje očesnega ozadja, tudi, če bolnik še ne zazna težav z vidom. Prvi pregled je potrebno opraviti čim prej ob postavitvi diagnoze, nato pa vsaj 1x na 1-2 leti. V primeru, da pa do sprememb na očesnem ozadju pride, pa pogosteje.
• DIABETIČNA NEVROPATIJA- tukaj gre za periferno okvaro živčevja. Zato bolnik občuti bolečine in krče, lahko je zmanjšan oz. odsoten občutek za bolečino in/ali toploto, bolnik občuti mravljinčenje, pekoča stopala. Redkeje se zaradi okvare živcev razvijejo motnje delovanja notranjih organov in ožilja. Lahko pa se pri moških pojavijo motnje erekcije. Tudi pri diabetični nevropatiji je zgodnje odkrivanje sprememb zelo pomembno.
• DIABETIČNO STOPALO- poseben zaplet sladkorne bolezni je t.i.  diabetična noga oz. diabetično stopalo. Ker je prizadeto žilje in živci, sta prizadeta prekrvljenost nog in občutek za bolečino v njih. Takšno stanje je zelo nevarno, saj človek ne čuti npr. bolečega žulja ali ostrega kamenčka v čevlju, kar mu lahko poškoduje stopalo. Prav tako lahko zaradi zmanjšanih občutkov pride do različnih drugih poškodb npr.: opeklin, omrzlin,.. Ker je prekrvitev slabša, je ob okužbi takih poškodb celjenje počasnejše. V najhujšem primeru pride do nekroze oz. odmrtja tkiva, razvije se gangrena in rešitev je samo amputacija dela noge. Sladkorni bolniki morajo vsakodnevno pregledovati svoje noge in jih ustrezno negovati.
• SRČNO-ŽILNE BOLEZNI (ishemična bolezen srca, srčna kap, srčno popuščanje, možganski infarkt, periferna arterijska bolezen)- sladkorna bolezen in srčno žilne bolezni so zelo povezane, zato je pomembno, da vsi sladkorni bolniki ne spremljajo samo sladkorno bolezen, temveč tudi vse kazalce srčno-žilnih obolenj. Redno naj merijo krvni pritisk, srčni utrip, sladkor v krvi: na tešče, po obroku, pred in po gibanju, kadar sladkor zelo niha), maščobe v krvi. Znano je, da prisotnost sladkorne bolezni 2 do 3-krat poveča tveganje za razvoj bolezni srca in žilja, ki so pri diabetikih vodilni vzrok obolevnosti in umrljivosti. Zato je ključnega pomena pri zdravljenju teh bolnikov, da zmanjšamo njihovo tveganje za aterosklerotično srčno-žilno bolezen.
• KRONIČNA LEDVIČNA BOLEZEN- kronična ledvična bolezen pomeni postopno napredujoče in nepovratno slabšanje ledvičnega delovanja, ki ga lahko povzročajo različne ledvične bolezni, ledvični kamni oz. zapora odtekanja seča iz ledvice, vnetja in pa tudi druge bolezni-  sladkorna bolezen- (pri tem gre za ti. diabetično nefropatijo), zvišan krvni tlak, ateroskleroza, debelost in ne nazadnje tudi nekatera zdravila.

Dejstvo je tudi, da je kronična ledvična bolezen tesno povezana z nezdravim življenjskim slogom. Ocenjuje se, da ima KLB vsak deseti odrasel prebivalec kar pomeni, da je na svetu več kot 800 milijonov odraslih oseb, ki imajo kronično ledvično bolezen, v Sloveniji pa naj bi jih bilo okoli 180.000. Ker okvara ledvic praviloma ne boli, se neredko zgodi, da te bolezni ne prepoznamo.

Če je hkrati prisoten tudi povišan krvni tlak in povišane vrednosti holesterola ledvična okvara še hitreje napreduje. Prve bolezenske znake ledvic je potrebno odkriti čim prej, zato so pomembni redni pregledi krvi in urina  (s tem preverjamo delovanje ledvic) ter po potrebi tudi ultrazvočni pregled ledvic. V sklopu referenčnih ambulant namreč obstaja tudi presejalni program za odkrivanje KLB, kjer se pri osebah starejših od 40 let,  z dejavniki tveganja (prisotnost sladkorne bolezni, arterijske hipertenzije, srčno-žilnih bolezni, debelosti, ponavljajočih ledvičnih kamnov in pozitivni družinski anamnezi za KLB) aktivno išče morebitno prisotnost bolezni, kajti bolezen lahko zelo dolgo ostane tiha in brezsimptomatska.

Ker imajo srčne in ledvična bolezen enake vzroke za nastanek (sladkorna bolezen, visok krvni tlak, zvišan holesterol, debelost,…)  in ker sta srce in ledvica medsebojno tesno povezana, obolevnost enega organa poslabša delovanje drugega organa. Dobra polovica bolnikov s srčnim popuščanjem zboli za kronično ledvično boleznijo. In obratno, s slabšanjem ledvičnega delovanja se za dva do štirikrat poveča pojavnost srčnega popuščanja. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo je najpogostejši zaplet kardiorenalna bolezen, ki se razvije pri dobri tretjini bolnikov.

Zelo pomembno je, da bolnike z KLB pravočasno odkrijemo in jim z pravočasnim zdravljenjem zelo upočasnimo napredovanje kronične ledvične bolezni. Z ohranjanjem ledvičnega delovanja lahko preprečimo marsikatero prezgodnjo smrt zaradi srčno-žilnega zapleta, saj veliko bolnikov umre v času napredovale kronične ledvične bolezni še preden dočaka dializo ali presaditev ledvice.

Ker  je danes na voljo več zdravil, s katerimi lahko uspešno zdravimo kronično ledvično bolezen in zaviramo napredovanje ledvične bolezni, je postalo še bolj pomembno, da te bolnike odkrijemo čim prej.

Ena izmed novejših terapij so zaviralci SGLT2. Zdravila iz te skupine sočasno zdravijo sladkorno bolezen tipa 2, srčno popuščanje in kronično ledvično bolezen.

Osnovno delovanje teh zdravil je v ledvicah, kjer v proksimalnih tubulih zmanjšajo reabsorpcijo glukoze, ki se zato izloči z urinom. Posledično pride do znižanja koncentracije glukoze v krvi, kar ugodno vpliva na urejenost glikemije. Zaviralci SGLT-2 imajo dodatne ugodne presnovne učinke, in sicer znižajo telesno maso, krvni tlak in koncentracijo sečne kisline v krvi ter upočasnijo napredovanje diabetične ledvične bolezni. Redko povzročijo resne neželene učinke. Pri zdravljenju se 2- do 4-krat poveča tveganje za genitalne glivične okužbe, še posebej pri starejših ženskah. Nekoliko se poveča tudi tveganje za okužbe sečil, zato se jih je potrebno izogibati pri bolnikih s ponavljajočimi okužbami.

Pri sladkorni bolezni tako ne gre le za samo stanje povišane vrednosti glukoze v krvi. Bolezen je namreč dosti bolj kompleksna. Osredotočiti se namreč moramo tudi na zdravje drugih organov, ki so v sklopu bolezni lahko prizadeti. S tem mislimo na ledvice, srce, oči in živčevje.

Tako na koncu prispevka še enkrat poudarimo, da je za posameznega bolnika pomembna celostna, posamezniku prilagojena obravnava. To pomeni, da pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 ne zdravimo samo hiperglikemije, ampak je pomembno, da zdravimo tudi arterijsko hipertenzijo, hiperlipidemijo, kronično ledvično bolezen in ostale morebitne sočasne bolezni, kajti le tako bomo pri bolniku dosegli, da bo imel najmanj različnih zapletov.