Redke bolezni

spreminjamo življenja ljudi, ki so jih prizadele redke bolezni 

Obstaja več kot 7.000 redkih bolezni, od tega jih je približno 70 % genetskega izvora. To zajema tudi presnovne, infekcijske in avtoimunske bolezni, vključno z redkimi vrstami raka. Medtem ko nekatere redke bolezni prizadenejo le nekaj posameznikov – ali celo le eno osebo – po ocenah kar 300 milijonov ljudi po vsem svetu živi z redko boleznijo.1 Danes je identificiranih že preko 10.000 redkih bolezni, a kljub temu za več kot 90 % le-teh ni odobrenega zdravljenja.2,3 Pot do pravilne diagnoze pogosto traja več kot pet let, vključuje več zdravnikov in specialistov, ter pogoste napačne diagnoze.4 

Naše poslanstvo je spreminjati življenja ljudi, ki so jih prizadele redke bolezni. Z razumevanjem edinstvenih potreb bolnikov lahko raziskujemo in razvijamo inovativna zdravila, podpiramo njihovo dostopnost ter se zavzemamo za skupnost ljudi z redkimi boleznimi. 

Verjamemo, da je naša odgovornost prisluhniti, razumeti in izboljšati življenja bolnikov in tistih, ki jim na vso moč skušajo pomagati. Razumevanje potreb ljudi, ki živijo z redkimi bolezni, je temelj naših inovacij in gonilo za vsa naša prizadevanja.  

Naša strategija na področju redkih bolezni temelji na treh ključnih ciljih: 

  1. Hitrejši dostop do zdravil – s pametnimi in učinkovitimi rešitvami želimo bolnikom omogočiti, da čim prej pridejo do potrebnih terapij.  
  2. Inovacije v zdravljenju – z vlaganjem v znanost, nove tehnologije in raziskave, razvijamo napredna zdravila in izboljšujemo obstoječe možnosti zdravljenja.  
  3. Pomoč več bolnikom – s širjenjem našega delovanja želimo doseči čim več ljudi z redkimi boleznimi, ne glede na njihovo lokacijo.  

Kaj je gMG? 

Generalizirana miastenija gravis (gMG) je redka avtoimunska bolezen, ki vodi v oslabelost mišic in izgubo funkcije. Kljub temu da se lahko razvije v kateri koli starosti, se pri ženskah najpogosteje začne pred 40. letom, pri moških pa po 60. letu.5,6 V začetni fazi pogosto prizadene mišice, ki nadzorujejo gibanje oči in vek, vendar lahko napreduje do hujših simptomov, vključno s šibkostjo glave, vratu, trupa, okončin in dihalnih mišic.7-9 gMG povzroči motnjo na živčno-mišičnem stiku (ŽMS), ključni povezavi med mišicami in živčnimi celicami, ki jih uravnavajo.10  

Kaj je NMOSD?  

Spekter bolezni optičnega nevromielitisa (NMOSD) je redka nevrološka bolezen, ki prizadene centralni živčni sistem (CŽS), predvsem hrbtenjačo in vidne živce.11-13 Simptomi NMOSD zajemajo težave z vidom, vpliv na koordinacijo in/ali gibanje, utrujenost, slabost in/ali nenadzorovano bruhanje, intenzivno bolečino, izgubo funkcije črevesja/mehurja, nenormalne občutke na koži in kolcanje.14 Večina posameznikov z NMOSD doživi nepredvidljive zagone, ki lahko vodijo v kopičenje okvar, vključno z izgubo vida, paralizo in v nekaterih primerih prezgodnjo smrtjo.13,14 Bolezen prizadene predvsem ženske in se običajno razvije v srednjih 30-ih letih. Kljub temu da se NMOSD lahko pojavi tudi pri moških in otrocih, je v teh skupinah še redkejši.15,16  

Kaj je nevrofibromatoza? 

Nevrofibromatoza (NF) je redka genetska bolezen, za katero je značilen razvoj tumorjev, ki lahko prizadenejo možgane, hrbtenjačo in živce. Najpogostejši tip NF je nevrofibromatoza tipa 1 (NF1).17 NF1 je tudi ena najpogostejših dednih bolezni, ki jo povzroča mutacija oziroma napaka v genu NF1. Ocene kažejo, da je približno polovica vseh ljudi z NF1 to mutacijo podedovala od enega od staršev, medtem ko druga polovica nima pozitivne družinske anamneze.18,19 NF1 prizadene približno 1 na 3.000 ljudi po svetu in se običajno odkrije v zgodnjem otroštvu. Je napredujoča bolezen, ki traja vse življenje in lahko prizadene vse ljudi, ne glede na spol ali etnično pripadnost.20 -22  

Kaj je hipofosfatazija? 

Hipofosfatazija (HPP) je redka genetska presnovna bolezen, za katero je značilna okvarjena mineralizacija (kalcifikacija) kosti in zob.23,24 HPP je posledica okvare gena, odgovornega za proizvodnjo encima, imenovanega alkalna fosfataza (AF), ki je pomemben pri izgradnji zdravih kosti.23, 25 Kadar AF deluje normalno, omogoča vezavo kalcija in fosfata, kar omogoča tvorbo zdravih in močnih kosti.25, 26 Pri ljudeh s HPP pa nizka ali popolna neaktivnost encima AF povzroča motnje v presnovi kalcija in fosfata, kar prepreči pravilen razvoj kosti in povzroči kopičenje kalcija in fosfata na drugih mestih v telesu, kar lahko vodi v poškodbe organov.27 Za postavitev diagnoze HPP se tako v prvi fazi priporoča določanje aktivnosti AF v krvi, pri čemer je potrebno poudariti, da so vrednosti AF odvisne od starosti in spola ter so pri otrocih višje kot pri odraslih.23, 28  

Kaj je pomanjkanje lizosomske kisle lipaze? 

Pomanjkanje lizosomske kisle lipaze (LAL-D) je redka, dedna presnovna motnja lizosomskega skladiščenja. Povzročajo jo patogene različice gena LIPA, ki povzročajo zmanjšanje ali izgubo aktivnosti encima lizosomske kisle lipaze (LAL). Pomanjkanje encima LAL povzroči lizosomsko kopičenje holesterolnih estrov in trigliceridov v različnih tkivih in organih, med drugim v hepatocitih in makrofagih.29, 30 Ocenjena prevalenca LAL-D ob rojstvu pri otrocih ali odraslih evropskega porekla je približno 3,5-6,0 primerov na milijon, ter približno 0,3-1,1 na milijon za hitro napredujočo obliko bolezni, ki nastopi pri dojenčkih.31  Lizosomsko kopičenje holesterolnih estrov in trigliceridov v hepatocitih in makrofagih lahko vodi v hepatomegalijo, splenomegalijo, mikrovezikularno steatozo, cirozo, dislipidemijo, pospešeno aterosklerozo in gastrointestinalno disfunkcijo.32  

Kaj je paroksizmalna nočna hemoglobinurija (PNH)?  

Paroksizmalna nočna hemoglobinurija (PNH) je bolezen, ki nastane zaradi pridobljene genske mutacije na nivoju hematopoetskih matičnih celic. Mutacija vodi v nastanek nenormalnih krvnih celic, ki so bolj dovzetne za imunsko posredovano poškodbo.33-35 Simptomi bolezni se lahko pojavijo z različno stopnjo nujnosti. Utrujenost in drugi simptomi bolnike omejujejo pri vsakodnevnih dejavnostih, hkrati pa lahko tveganje za trombozo vodi v hospitalizacijo in težji potek bolezni. 36, 37 Najpogostejši simptomi PNH so: anemija, utrujenost, težave z dihanjem, težave pri požiranju, kri v urinu, bolečina v trebuhu, erektilna disfunkcija. 35, 36 

Diagnoza PNH:  
Na voljo je več laboratorijskih preiskav, ki so v pomoč pri identifikaciji PNH. Najpogosteje uporabljena je pretočna citometrija, ki analizira prisotnost določenih proteinov na površini krvnih celic. 38 

Kaj je atipični hemolitični uremični sindrom (aHUS)?

aHUS je redko in življenje ogrožajoče stanje, ki se pojavlja pri otrocih in odraslih ter ga povzroča nenadzorovana aktivacija komplementnega sistema v krvi, kar pripelje do trombotične mikroangiopatije (TMA). Trombotična mikroangiopatija povzroča mikrovaskularno trombozo, poškodbe organov in lahko vodi do smrtnega izida.39  

TMA je klinični sindrom, za katerega so značilni: hemolitična anemija, zmanjšanje števila trombocitov, ter prizadetost tarčnih organskih sistemov – prisotnost enega ali več navedenih simptomov/znakov: ledvična insuficienca, nevrološki simptomi, gastrointestinalni simptomi, pljučni simptomi, kožni simptomi, kardiovaskularni simptomi. 39-41 

Zaradi svoje redkosti in simptomov, ki se prekrivajo s simptomi številnih drugih bolezni, aHUS bodisi pogosto ni diagnosticiran bodisi je napačno diagnosticiran, kar pripelje do zapoznelega zdravljenja in slabših izidov pri bolnikih. 40, 4

Reference:

  1. Pakter P, Rare disease care in Europe – Gaping unmet needs, Rare, Volume 2, 2024, 100018, ISSN 2950-0087, https://doi.org/10.1016/j.rare.2024.100018. 
  2. Fermaglich LJ, Miller KL. A comprehensive study of the rare diseases and conditions targeted by orphan drug designations and approvals over the Forty Years of the Orphan Drug Act. Orphanet Journal of Rare Diseases. 2023 Jun 23;18(1). doi:10.1186/s13023-023-02790-7.
  3. About [Internet]. U.S. Department of Health and Human Services; [cited 2024 Jan 17]. Available from: https://rarediseases.info.nih.gov/about .
  4. Barriers to Rare Disease Diagnosis, Care and Treatment in the U.S.: A 30 Year Comparative Analysis. National Organization for Rare Disorders; 2020 Nov [cited 2023 Feb 8]. Available from: https://rarediseases.org/wp-content/uploads/2020/11/NRD-2088-Barriers-30-Yr-Survey-Report_FNL-2.pdf .
  5. Jung-Plath W, et al. Assessment of myasthenia gravis patients quality of life. The Journal of Neurological and Neurosurgical Nursing. 2023;12(2):74-83.
  6. Cavanagh N, et al. Exploring the impairments and allied health professional utilization in people with myasthenia gravis: a cross-sectional study. J Clin Neurosci. 2023;114:9-16. 
  7. Sanders DB, Wolfe GI, Benatar M, et al. International consensus guidance for management of myasthenia gravis: executive summary. Neurology. 2016;87(4):419-425.
  8. Catalin J, et al. Clinical presentation of myasthenia gravis. Thymus. 2019. 
  9. Farid ZR, et al. Factors affecting generalization of ocular myasthenia gravis. Sriwijaya Journal of Ophthalmology. 2020;3(2):48-54.
  10. Omar A, et al. Physiology, neuromuscular junction. StatPearls. 2023.
  11. Jarius S, et al. The history of neuromyelitis optica. J Neuroinflammation. 2013;10:797.
  12. Yick LW, et al. Aquaporin-4 autoantibodies from neuromyelitis optica spectrum disorder patients induce complement-independent immunopathologies in mice. Front. Immunol. 2018;9:1438.
  13. Wingerchuk DM, et al. The spectrum of neuromyelitis optica. Lancet Neurol. 2007;6(9):805-15.
  14. Mutch K, et al. Life on hold: the experience of living with neuromyelitis optica. Disabil Rehabil. 2014:36(13):1100-1107.
  15. Bukhari W, et al. Incidence and prevalence of NMOSD in Australia and New Zealand. J Neurol Neurosurg Psychiatry. 2017:88(8):632-638.
  16. Eaneff S, et al. Patient perspectives on neuromyelitis optica spectrum disorders: Data from the PatientsLikeMe online community. Multiple Sclerosis and Related Disorders. 2017;17:116-122.
  17. Tamura R. Current Understanding of Neurofibromatosis Type 1, 2, and Schwannomatosis. Int J Mol Sci. 2021.22.5850.
  18. Boyd K, et al. Neurofibromatosis type 1. J Am Acad Dermatol. 2009 July; 61(1): 1–16.
  19. Jett K, et al. Clinical and genetic aspects of neurofibromatosis 1Genetics in Medicine. 2010 Jan;12(1):1-11.
  20. Ly K, Blakeley JO. The diagnosis and management of neurofibromatosis type 1 Med Clin North Am. 2019 Nov;103(6):1035-054. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31582003/.
  21. Tonsgard, JH. Clinical Manifestations and Management of Neurofibromatosis Type 1 Semin Pediatr Neurol. 2006;13(1):2-7.
  22. Hersh J, et al. Health Supervision for Children With Neurofibromatosis. American Academy of Pediatrics. 2008: Volume 121, Number 3.
  23. Rockman-Greenberg C. (2013). Hypophosphatasia. Pediatric endocrinology reviews: PER, 10 Suppl 2, 380–388.
  24. Fraser D. (1957). Hypophosphatasia. The American journal of medicine, 22(5), 730–746.
  25. Whyte MP. (2008) Hypophosphatasia: nature’s window on alkaline phosphatase function in humans. Principles of Bone Biology, Academic Press; 2008:1573-1598.
  26. Whyte M. P. (2010). Physiological role of alkaline phosphatase explored in hypophosphatasia. Annals of the New York Academy of Sciences, 1192, 190–200.
  27. Beck C, et al. (2009). Hypophosphatasia —recent advances in diagnosis and treatment. The Open Bone Journal; 1:8-15.
  28. 10. Colantonio DA, et al. (2012) Closing the Gaps in Pediatric Laboratory Reference Intervals: A CALIPER Database of 40 Biochemical Markers in a Healthy and Multiethnic Population of Children. Clinical Chemistry. 58:5 854–868.
  29. Bernstein DL, et al. J Hepatol. 2013;58:1230–1243.
  30. Reiner Ž, et al. Atherosclerosis. 2014;235(1):21–30.
  31. Del Angel G, et al. Hum Mutat. 2019;40:2007–2020.
  32. Jones S, et al. Genet Med. 2016;18(3):452–458.
  33. Kelly R, et al. Ther Clin Risk Manag. 2009; 5:911–921.
  34. Hill A, et al. Blood. 2013; 121:4985–499.
  35. Brodsky RA. In: Hoffman R, Benz EJ, Shattil SJ, et al. eds. Hematology: Basic Principles and Practice. 6th edition. Philadelphia, PA:Churchill Livingstone (Elsevier Inc.) 2013. p.373–382; p.419–427. 
  36. Nishimura J, et al. Medicine (Baltimore). 2004; 83:193–207. 
  37. Sharma VR. Clin Adv Hematol Oncol. 2013;11 Suppl 13:2–8. 
  38. Roth A, et al. Poster presented at the European Hematology Association (EHA) 22nd Annual Congress, June 22– 25, 2017, Madrid.
  39. McFarlane PA, Bitzan M, Broome C, et al. Making the Correct Diagnosis in Thrombotic Microangiopathy: A Narrative Review. Can JKidney Health Dis. 2021;8:20543581211008707. 
  40. Raina R, Krishnappa V, Blaha T, et al. Atypical Hemolytic-Uremic Syndrome: An Update on Pathophysiology, Diagnosis, andTreatment. Ther Apher Dial. 2019;23(1):4-21.
  41. Formeck C, Swiatecka-Urban A. Extra-renal manifestations of atypical hemolytic uremic syndrome. Pediatr Nephrol.2019;34(8):1337-1348.

VEEVA ID: SI-5015, februar 2025 

 

Ta material je namenjen izobraževanju javnosti in bolnikov.

myAstraZeneca.si
AstraZeneca UK Limited,
Podružnica v Sloveniji
Verovškova ulica 55, 

Ljubljana, Slovenija